Častni člani PZS
Častni član je najvišje priznanje, ki ga lahko PZS podeli posamezniku, ki je že prejel svečano listino PZS, nekdanjemu predsedniku PZS in/ali tujemu državljanu, predstavniku tuje države oz. organizacije za izjemne zasluge pri razvoju planinstva, uveljavljanju PZS in za izjemna dejanja, vredna posebne časti.
Častna predsednika PZS
Častni predsednik PZS od leta 1979.
Miha Potočnik (1907-1995) je za delo na področju gorskega reševanja, alpinizma in za dolgoletno delo v Planinski zvezi Slovenije je prejel Bloudkovo nagrado (1967), Nagrado OF, Red zaslug za narod s srebrno in zlato zvezdo, Red dela z rdečo zastavo in Srebrni častni znak svobode. Naziv častni predsednik PZS je prejel na Skupščini PZS dne 23. junija 1979.
Miha Potočnik, doktor prava, je na začetku gorniške poti vodil jeseniško podružnico Skale. Skupaj z Jožem Čopom in Stankom Tominškom (t.i. Zlata naveza) je bil v obdobju med obema vojnama med najbolj aktivnimi plezalci v slovenskih stenah, predvsem v Triglavskem pogorju. Zaigral je tudi v prvem slovenskem planinskem in hkrati celovečernem filmu v Kraljestvu Zlatoroga (1930), kmalu zatem (1932) pa je nastopil tudi v drugem celovečernem filmu Triglavske strmine.
Po 2. sv. vojni je po katastrofi v Špiku prevzel vodenje Gorske reševalne službe (1952 do 1965) in jo v dvanajstih letih organizacijsko in strokovno prenovil. Najpomembnejše v tem obdobju je sodoben pravilnik službe, takratne postaje so postale neodvisne operativne enote. Leta 1955 sta z Andrejem Robičem v Bolzanu (Italija) zastopala jugoslovanske gorske reševalce ter sodelovala v skupini desetih gorskih reševalcev z območja Alp pri ustanovitvi mednarodne gorskoreševalne komisije IKAR. Že leta 1957 je v imenu Gorske reševalne službe (GRS) predlagal vojski, da bi bil na letališču v Ljubljani ali v Lescah pripravljen helikopter, ki bi bil lahko na voljo tudi za namene in potrebe GRS, kar se je uresničilo šele 16 let kasneje. Na plenumu Planinske zveze Jugoslavije leta 1960 v Matki pri Skopju, je sprožil dokumentirani proces in opozoril na potrebo, da se GRS prizna kot javno službo. V začetku šestdesetih let je bil pobudnik in podpisnik sporazuma med gorskimi reševalnimi službami Avstrije, Italije in Jugoslavije o recipročnem kritju stroškov reševanja državljanov teh treh držav (veljavnost humanega dokumenta je po nekaj letih ugasnila).
Med letoma 1965 in 1979 je vodil Planinsko zvezo Slovenije. Z osebno izpostavljenostjo in avtoriteto planinske organizacije je preprečil gradnjo nekaj gorskemu okolju škodljivih načrtov. V času njegovega predsednikovanja je slovenski alpinizem v Himalaji ujel stik z svetovnim vrhom. Miha Potočnik je bil tudi eden izmed najaktivnejših pobudnikov ustanovitve Triglavskega narodnega parka ter hkrati sodelavec pri pripravi Zakona o Triglavskem narodnem parku, sprejetem leta 1981.
Ob sto letnici dr. Miha Potočnika (Planinski vestnik 09/2007)
Miha Potočnik (1907-1995) je za delo na področju gorskega reševanja, alpinizma in za dolgoletno delo v Planinski zvezi Slovenije je prejel Bloudkovo nagrado (1967), Nagrado OF, Red zaslug za narod s srebrno in zlato zvezdo, Red dela z rdečo zastavo in Srebrni častni znak svobode. Naziv častni predsednik PZS je prejel na Skupščini PZS dne 23. junija 1979.
Miha Potočnik, doktor prava, je na začetku gorniške poti vodil jeseniško podružnico Skale. Skupaj z Jožem Čopom in Stankom Tominškom (t.i. Zlata naveza) je bil v obdobju med obema vojnama med najbolj aktivnimi plezalci v slovenskih stenah, predvsem v Triglavskem pogorju. Zaigral je tudi v prvem slovenskem planinskem in hkrati celovečernem filmu v Kraljestvu Zlatoroga (1930), kmalu zatem (1932) pa je nastopil tudi v drugem celovečernem filmu Triglavske strmine.
Po 2. sv. vojni je po katastrofi v Špiku prevzel vodenje Gorske reševalne službe (1952 do 1965) in jo v dvanajstih letih organizacijsko in strokovno prenovil. Najpomembnejše v tem obdobju je sodoben pravilnik službe, takratne postaje so postale neodvisne operativne enote. Leta 1955 sta z Andrejem Robičem v Bolzanu (Italija) zastopala jugoslovanske gorske reševalce ter sodelovala v skupini desetih gorskih reševalcev z območja Alp pri ustanovitvi mednarodne gorskoreševalne komisije IKAR. Že leta 1957 je v imenu Gorske reševalne službe (GRS) predlagal vojski, da bi bil na letališču v Ljubljani ali v Lescah pripravljen helikopter, ki bi bil lahko na voljo tudi za namene in potrebe GRS, kar se je uresničilo šele 16 let kasneje. Na plenumu Planinske zveze Jugoslavije leta 1960 v Matki pri Skopju, je sprožil dokumentirani proces in opozoril na potrebo, da se GRS prizna kot javno službo. V začetku šestdesetih let je bil pobudnik in podpisnik sporazuma med gorskimi reševalnimi službami Avstrije, Italije in Jugoslavije o recipročnem kritju stroškov reševanja državljanov teh treh držav (veljavnost humanega dokumenta je po nekaj letih ugasnila).
Med letoma 1965 in 1979 je vodil Planinsko zvezo Slovenije. Z osebno izpostavljenostjo in avtoriteto planinske organizacije je preprečil gradnjo nekaj gorskemu okolju škodljivih načrtov. V času njegovega predsednikovanja je slovenski alpinizem v Himalaji ujel stik z svetovnim vrhom. Miha Potočnik je bil tudi eden izmed najaktivnejših pobudnikov ustanovitve Triglavskega narodnega parka ter hkrati sodelavec pri pripravi Zakona o Triglavskem narodnem parku, sprejetem leta 1981.
Ob sto letnici dr. Miha Potočnika (Planinski vestnik 09/2007)
Častni predsednik PZS od leta 1989.
Vlasto Kopač (1913-2006) je bil za delo v planinski organizaciji je bil leta 1968 odlikovan z Redom dela s srebrnim vencem. PZS mu je podelila zlati častni znak PZS, Gorska reševalna služba pa častni znak GRS. Leta 1999 je prejel Zlati častni znak svobode RS. Naziv častni predsednik PZS je prejel na Skupščini PZS, dne 25. novembra 1989.
Pred II. sv. vojno je bil soustanovitelj in podpredsednik Akademske skupine Slovenskega planinskega društva, v okviru katere je vzpodbujal in vodil tečaje ter skrbel za razvoj letnega in zimskega alpinizma.
Kot arhitekt, bil je Plečnikov učenec in sodelavec (med drugim je sodeloval pri načrtovanju ljubljanskih Žal ter pri obnovi arkad Plečnikove tržnice, za kar je leta 1996 prejel Prešernovo nagrado), je načrtoval in vodil gradnjo Bivaka pod Skuto ter aktivno sodeloval pri povojni obnovi planinskih koč. Njegovo največje delo pa je naravovarstvena in spomeniška zaščita Velike planine ter projekt njenega turističnega razvoja, na katerem je deloval po izpustitvi iz zapora (med letoma 1948 in 1952 je bil zaprt in obravnavan v Dachauskih procesih). Bil je tudi avtor več planinskih zemljevidov, ob 75-letnici Gorske reševalne službe je narisal eno izmed prvih poštnih znamk na svetu z motivom gorskega reševalca, ki jo je ob tej priliki izdala Pošta Slovenije.
Po II. sv. vojni je bil predsednik slovenske planinske organizacije (1946-1948), ko je bilo planinstvo organizirano v v okviru Fizkulturne zveze Slovenije. Sodeloval je pri ponovni oživitvi gorske reševalne službe, bil pobudnik izdaje strokovne literature ter organiziral alpinistične in reševalne tečaje; leta 1947 je organiziral prvi zvezni tečaj za alpinistične inštruktorje v Vratih.
S svojim dragocenim fotografskim materialom ter ohranjeno staro reševalno opremo je organiziral in uredil več razstav ob jubilejnih obletnicah in zasedanjih gorniških organizacij. Celotno zbirko je kasneje predal muzeju Avgusta Delavca v Mojstrani, kjer je več let urejal muzejske artefakte.
Kopač je bil študen
Zgodba o alpinistovem izginotju (Planinski vestnik, 12/1989) t profesorja Plečnika, arhitekt, ilustrator in alpinist, med 2. sv. vojno taboriščnik v Dachavu, po vojni obsojen na dachauskih procesih, med letoma 1963 in 1969 je bil ravnatelj medobčinskega Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana.
Vlasto Kopač (1913-2006) je bil za delo v planinski organizaciji je bil leta 1968 odlikovan z Redom dela s srebrnim vencem. PZS mu je podelila zlati častni znak PZS, Gorska reševalna služba pa častni znak GRS. Leta 1999 je prejel Zlati častni znak svobode RS. Naziv častni predsednik PZS je prejel na Skupščini PZS, dne 25. novembra 1989.
Pred II. sv. vojno je bil soustanovitelj in podpredsednik Akademske skupine Slovenskega planinskega društva, v okviru katere je vzpodbujal in vodil tečaje ter skrbel za razvoj letnega in zimskega alpinizma.
Kot arhitekt, bil je Plečnikov učenec in sodelavec (med drugim je sodeloval pri načrtovanju ljubljanskih Žal ter pri obnovi arkad Plečnikove tržnice, za kar je leta 1996 prejel Prešernovo nagrado), je načrtoval in vodil gradnjo Bivaka pod Skuto ter aktivno sodeloval pri povojni obnovi planinskih koč. Njegovo največje delo pa je naravovarstvena in spomeniška zaščita Velike planine ter projekt njenega turističnega razvoja, na katerem je deloval po izpustitvi iz zapora (med letoma 1948 in 1952 je bil zaprt in obravnavan v Dachauskih procesih). Bil je tudi avtor več planinskih zemljevidov, ob 75-letnici Gorske reševalne službe je narisal eno izmed prvih poštnih znamk na svetu z motivom gorskega reševalca, ki jo je ob tej priliki izdala Pošta Slovenije.
Po II. sv. vojni je bil predsednik slovenske planinske organizacije (1946-1948), ko je bilo planinstvo organizirano v v okviru Fizkulturne zveze Slovenije. Sodeloval je pri ponovni oživitvi gorske reševalne službe, bil pobudnik izdaje strokovne literature ter organiziral alpinistične in reševalne tečaje; leta 1947 je organiziral prvi zvezni tečaj za alpinistične inštruktorje v Vratih.
S svojim dragocenim fotografskim materialom ter ohranjeno staro reševalno opremo je organiziral in uredil več razstav ob jubilejnih obletnicah in zasedanjih gorniških organizacij. Celotno zbirko je kasneje predal muzeju Avgusta Delavca v Mojstrani, kjer je več let urejal muzejske artefakte.
Kopač je bil študen
Zgodba o alpinistovem izginotju (Planinski vestnik, 12/1989) t profesorja Plečnika, arhitekt, ilustrator in alpinist, med 2. sv. vojno taboriščnik v Dachavu, po vojni obsojen na dachauskih procesih, med letoma 1963 in 1969 je bil ravnatelj medobčinskega Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana.
Častni člani PZS
Častni član PZS od leta 2002.
Jože Dobnik (1921-2020) je za delo v planinski organizaciji prejel srebrni (1963) in zlati (1974) častni znak, spominsko plaketo (1971) in svečano listino PZS (1995). Je tudi prejemnik Bloudkove plakete (1985), red dela z zlatim vencem (1980), plakete Planinske zveze Jugoslavije (1987), plakete ZZB NOV Slovenije (1984) in plakete Telesnokulturne skupnosti mesta Ljubljana (1982). Naziv častni član PZS je prejel na Skupščini PZS, dne 25. maja 2002.
Jože Dobnik je v planinskih vrstah pustil pečat predvsem kot pisec planinskih vodnikov in druge planinske literature. Je avtor več planinskih vodnikov, ki so deloma izšli tudi v tujih jezikih. Med njegova najpomembnejša dela sodijo planinski vodnik Razširjena slovenska planinska pot (1993) ter dve izdaji Slovenske planinske poti (1994 in 1998). Uredil je Vodnik po planinskih postojankah v Sloveniji (1989), katerega prva naklada je bila 10.000 izvodov. Je soavtor knjige Stoletje v gorah (1992), za katero je napisal poglavje o gradnji planinskih koč, članke je objavljal tudi v Planinskem vestniku in drugih publikacijah. Kot soustanovitelj transverzale kurirjev in vezistov NOV Slovenije, danes Pot kurirjev in vezistov, je sodeloval pri pripravi vodnika. Sodeloval je tudi pri ustvarjanju televizijske dokumentarne serije Razgledi s slovenskih vrhov.
Več kot dve desetletji je bil predsednik PD Pošte in Telekoma in je od leta 2003 častni predsednik PD Pošte in Telekoma Ljubljana. V Planinski zvezi Slovenije je tri mandate opravljal delo tajnika (1981-1987), dva pa delo podpredsednika (1987-1989 in 1990-1994) in bil kratek čas vršilec dolžnosti predsednika (25. 11. 1989-24. 3. 1990).
Zdrav duh v zdravem telesu (Planinski vestnik, 9/2006)
Jože Dobnik (1921-2020) je za delo v planinski organizaciji prejel srebrni (1963) in zlati (1974) častni znak, spominsko plaketo (1971) in svečano listino PZS (1995). Je tudi prejemnik Bloudkove plakete (1985), red dela z zlatim vencem (1980), plakete Planinske zveze Jugoslavije (1987), plakete ZZB NOV Slovenije (1984) in plakete Telesnokulturne skupnosti mesta Ljubljana (1982). Naziv častni član PZS je prejel na Skupščini PZS, dne 25. maja 2002.
Jože Dobnik je v planinskih vrstah pustil pečat predvsem kot pisec planinskih vodnikov in druge planinske literature. Je avtor več planinskih vodnikov, ki so deloma izšli tudi v tujih jezikih. Med njegova najpomembnejša dela sodijo planinski vodnik Razširjena slovenska planinska pot (1993) ter dve izdaji Slovenske planinske poti (1994 in 1998). Uredil je Vodnik po planinskih postojankah v Sloveniji (1989), katerega prva naklada je bila 10.000 izvodov. Je soavtor knjige Stoletje v gorah (1992), za katero je napisal poglavje o gradnji planinskih koč, članke je objavljal tudi v Planinskem vestniku in drugih publikacijah. Kot soustanovitelj transverzale kurirjev in vezistov NOV Slovenije, danes Pot kurirjev in vezistov, je sodeloval pri pripravi vodnika. Sodeloval je tudi pri ustvarjanju televizijske dokumentarne serije Razgledi s slovenskih vrhov.
Več kot dve desetletji je bil predsednik PD Pošte in Telekoma in je od leta 2003 častni predsednik PD Pošte in Telekoma Ljubljana. V Planinski zvezi Slovenije je tri mandate opravljal delo tajnika (1981-1987), dva pa delo podpredsednika (1987-1989 in 1990-1994) in bil kratek čas vršilec dolžnosti predsednika (25. 11. 1989-24. 3. 1990).
Zdrav duh v zdravem telesu (Planinski vestnik, 9/2006)
Častni član PZS od leta 2002.
Milan Kučan (1941) je bil za podporo slovenskemu planinstvu podeljen naziv častnega člana PZS na sprejemu vodstva PZS pri predsedniku Republike Slovenije dne 13. novembra 2002.
Milan Kučan, prvi predsednik Republike Slovenije (1991-2002), se uvršča med tiste prebivalce Slovenije, ki si življenja ne more predstavljati brez hoje v gore. Ob vsaki priliki je poudarjal, da je navezanost Slovencev na gore tudi posledica vzgoje in še posebej izročila, ki ga uspešno, vztrajno in z ljubeznijo goji slovenska planinska organizacija.
Na funkciji predsednika Republike Slovenije se je zavzemal, da društveno življenje, ki združuje in povezuje ljudi, ne more in ne sme živeti po strankarski logiki.
V vlogi predsednika Republike Slovenije je sodeloval na številnih planinskih prireditvah, tako v dolini kot v gorskem svetu. Leta 2002 je bil častni pokrovitelj slovenske obeležitve Mednarodnega leta gora, prav tako pa je v tem letu javno podprl predlog za izgradnjo Slovenskega planinskega muzeja. Odkrito je podpiral tudi mnoge alpinistične odprave in s svojim vplivom pomagal pri njihovi realizaciji.
Gore so prispodoba življenja (Planinski vestnik 09/2002)
Milan Kučan (1941) je bil za podporo slovenskemu planinstvu podeljen naziv častnega člana PZS na sprejemu vodstva PZS pri predsedniku Republike Slovenije dne 13. novembra 2002.
Milan Kučan, prvi predsednik Republike Slovenije (1991-2002), se uvršča med tiste prebivalce Slovenije, ki si življenja ne more predstavljati brez hoje v gore. Ob vsaki priliki je poudarjal, da je navezanost Slovencev na gore tudi posledica vzgoje in še posebej izročila, ki ga uspešno, vztrajno in z ljubeznijo goji slovenska planinska organizacija.
Na funkciji predsednika Republike Slovenije se je zavzemal, da društveno življenje, ki združuje in povezuje ljudi, ne more in ne sme živeti po strankarski logiki.
V vlogi predsednika Republike Slovenije je sodeloval na številnih planinskih prireditvah, tako v dolini kot v gorskem svetu. Leta 2002 je bil častni pokrovitelj slovenske obeležitve Mednarodnega leta gora, prav tako pa je v tem letu javno podprl predlog za izgradnjo Slovenskega planinskega muzeja. Odkrito je podpiral tudi mnoge alpinistične odprave in s svojim vplivom pomagal pri njihovi realizaciji.
Gore so prispodoba življenja (Planinski vestnik 09/2002)
Častni član PZS od leta 2004.
Andrej Brvar (1953) je za svoje delo v športnih organizacijah prejel Zlati znak ZSMS (1979) ter nagrado OF (1986). Za uspešno delo v planinski organizaciji pa Srebrni znak Planinske zveze Jugoslavije (1981), zlati znak mladinskega vodnika (1982), zlati častni znak PZS (2001) in plaketo Štirje srčni možje (2003). Naziv častni član PZS je prejel na Skuščini PZS, dne 24. maja 2003.
Andrej Brvar je že od gimnazije naprej aktiven v planinskih in športnih organizacijah. Kar dvakrat je bil načelnik Mladinske komisije (1975-1977 in 1979-1981), podpredsednik Planinske zveze Slovenije, v letih med 1990 in 2001 pa predsednik Planinske zveze Slovenije.
Ko je kot deseti predsednik prevzel vodenje Planinske zveze Slovenije, so se okoliščine delovanja popolnoma spremenile. Nove razmere, odraz družbenega dogajanja ob demokratizaciji, osamosvajanju ter takratnih težkih gospodarskih razmerah, so planinski organizaciji narekovale dva globalna cilja: planinstvo ne sme izgubiti pridobljenega položaja ter ugleda v družbi, hkrati pa naj gore ostanejo dostopne čim več ljudem, pri čemer naj planinska množičnost dobi večjo kakovost. Veliko večino (planinsko) tranzicijskih vprašanj se je reševalo razvojno; vzporedno se je glede odprtih vprašanj in problemov vodil širok društveni dialog, katerega rezultat so Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev. Z njihovim sprejetjem je stekel proces preoblikovanja Planinske zveze Slovenije v sodobno, z alpskimi narodi primerljivo organizacijo prostovoljcev, ki se je uspešno vključila v mednarodne planinske organizacije, gostila generalno skupščino Mednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA) ter bila soustanoviteljica Združenja planinskih zvez alpskega loka (CAA).
V tem času se je planinstvo uveljavilo tudi v medijih (televizijski oddaji Gore in ljudje ter Razgledi s slovenskih vrhov, rubrike v dnevnih časopisih). Na področju alpinizma je bil končan projekt osvajanja vseh osemtisočakov, slovenski alpinizem pa je z dvema zlatima cepinoma še naprej tvoril sam svetovni vrh. V začetku devetdesetih let je PZS začela z ekološko sanacijo planinskih koč in za to pridobila finančno in strokovno mednarodno pomoč, v Bavšici pa je bilo leta 1999 zgrajeno Planinsko učno središče Bavšica.
Andrej Brvar je ves čas predsednikovanja, polnih enajst let, zastopal Planinsko zvezo Slovenije v številnih državnih, mednarodnih in drugih organih, kjer je izboljševal zavedanje, da je planinstvo najbolj množična športno rekreativna dejavnost v Sloveniji. Pri tem ga je vodilo tudi prizadevanje o ne vpletanju političnih strank v civilno družbo.
Po končanem predsednikovanju je ostal aktiven na področju športne politike. Predsedoval je Odboru za šport, bil član sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij ter se vsesplošno zavzemal za večji delež javnih financ na področju športa za vse. Od leta 2010 je predsednik Nadzornega odbora PZS.
Gore Slovence združujejo (Planinski vestnik, 2/2013)
Andrej Brvar (1953) je za svoje delo v športnih organizacijah prejel Zlati znak ZSMS (1979) ter nagrado OF (1986). Za uspešno delo v planinski organizaciji pa Srebrni znak Planinske zveze Jugoslavije (1981), zlati znak mladinskega vodnika (1982), zlati častni znak PZS (2001) in plaketo Štirje srčni možje (2003). Naziv častni član PZS je prejel na Skuščini PZS, dne 24. maja 2003.
Andrej Brvar je že od gimnazije naprej aktiven v planinskih in športnih organizacijah. Kar dvakrat je bil načelnik Mladinske komisije (1975-1977 in 1979-1981), podpredsednik Planinske zveze Slovenije, v letih med 1990 in 2001 pa predsednik Planinske zveze Slovenije.
Ko je kot deseti predsednik prevzel vodenje Planinske zveze Slovenije, so se okoliščine delovanja popolnoma spremenile. Nove razmere, odraz družbenega dogajanja ob demokratizaciji, osamosvajanju ter takratnih težkih gospodarskih razmerah, so planinski organizaciji narekovale dva globalna cilja: planinstvo ne sme izgubiti pridobljenega položaja ter ugleda v družbi, hkrati pa naj gore ostanejo dostopne čim več ljudem, pri čemer naj planinska množičnost dobi večjo kakovost. Veliko večino (planinsko) tranzicijskih vprašanj se je reševalo razvojno; vzporedno se je glede odprtih vprašanj in problemov vodil širok društveni dialog, katerega rezultat so Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev. Z njihovim sprejetjem je stekel proces preoblikovanja Planinske zveze Slovenije v sodobno, z alpskimi narodi primerljivo organizacijo prostovoljcev, ki se je uspešno vključila v mednarodne planinske organizacije, gostila generalno skupščino Mednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA) ter bila soustanoviteljica Združenja planinskih zvez alpskega loka (CAA).
V tem času se je planinstvo uveljavilo tudi v medijih (televizijski oddaji Gore in ljudje ter Razgledi s slovenskih vrhov, rubrike v dnevnih časopisih). Na področju alpinizma je bil končan projekt osvajanja vseh osemtisočakov, slovenski alpinizem pa je z dvema zlatima cepinoma še naprej tvoril sam svetovni vrh. V začetku devetdesetih let je PZS začela z ekološko sanacijo planinskih koč in za to pridobila finančno in strokovno mednarodno pomoč, v Bavšici pa je bilo leta 1999 zgrajeno Planinsko učno središče Bavšica.
Andrej Brvar je ves čas predsednikovanja, polnih enajst let, zastopal Planinsko zvezo Slovenije v številnih državnih, mednarodnih in drugih organih, kjer je izboljševal zavedanje, da je planinstvo najbolj množična športno rekreativna dejavnost v Sloveniji. Pri tem ga je vodilo tudi prizadevanje o ne vpletanju političnih strank v civilno družbo.
Po končanem predsednikovanju je ostal aktiven na področju športne politike. Predsedoval je Odboru za šport, bil član sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij ter se vsesplošno zavzemal za večji delež javnih financ na področju športa za vse. Od leta 2010 je predsednik Nadzornega odbora PZS.
Gore Slovence združujejo (Planinski vestnik, 2/2013)
Častni član PZS od leta 2003.
Tomaž Banovec (1939) je prejemnik srebrnega (1963), zlatega (1974), častnega znaka PZS in spominske plakete PZS (1989). Prav tako je za svoje delo prejel plaketo Štirje srčni možje (2003), Bloudkovo plaketo (1983) ter Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (2002). Naziv častni član PZS je prejel na Skupščini PZS, dne 13. decembra 2003.
Tomaž Banovec je svojo planinsko pot začel v Planinskem društvu Železničar, kjer se je hitro vključil v delo markacijskega, mladinskega in alpinističnega odseka, poleg tega pa kot prostovoljec sodeloval še pri izgradnji koč na Voglu (Rjava Skala) in Vogarju.
Leta 1959 je bil izvoljen za načelnika Mladinske komisije PZS. Za sodelavce si je izbral sovrstnike po vzorcu delovanja Koordinacijskega odbora MO pri PD Koroške ter razširil to vsebinsko in organizacijsko obliko dela na vso Slovenijo. MK in PZS sta v tem času spoznala, da brez programov za načrtno usposabljanje ne more biti napredka. Inštruktorji tečajev MK so organizirali pripravo učnih programov za izvajanje Planinske šole in v nadaljevanju za Mladinske vodnike. Nadaljnji razmah za delo z mladimi je doživelo po priporočilu programa s strani takratnega Sekretariata za prosveto in kulturo RS. Oba navedena programa je priporočil v izvajanje na osnovnih in srednjih šolah Slovenije. Tako je med mladimi planinskimi delavci nastal mlad kader planinskih delavcev, ki je vrsto let aktivno deloval na najvišjih instancah Planinske zveze Slovenije.
Tako je Tomaž Banovec leta 1979 na mestu predsednika Planinske zveze Slovenije zamenjal Miho Potočnika. Predsednikovanje je temeljilo na pragmatičnem gospodarskem vodenju Planinska zveze Slovenije. Ob nastopu je začrtal usmerjenost v promoviranje planinstva kot kakovostnega družinskega udejstvovanja, aktivno si je prizadeval za preseganje nesporazumov med planinci in alpinisti. Predsednik je bil do leta 1987. Bil je tudi zadnji predsednik Planinske zveze Jugoslavije (1989-1991) ter predsednik sveta TNP (1993-2006).
Način doživljanja gora je danes drugačen (Planinski vestnik, 2/2013)
Tomaž Banovec (1939) je prejemnik srebrnega (1963), zlatega (1974), častnega znaka PZS in spominske plakete PZS (1989). Prav tako je za svoje delo prejel plaketo Štirje srčni možje (2003), Bloudkovo plaketo (1983) ter Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (2002). Naziv častni član PZS je prejel na Skupščini PZS, dne 13. decembra 2003.
Tomaž Banovec je svojo planinsko pot začel v Planinskem društvu Železničar, kjer se je hitro vključil v delo markacijskega, mladinskega in alpinističnega odseka, poleg tega pa kot prostovoljec sodeloval še pri izgradnji koč na Voglu (Rjava Skala) in Vogarju.
Leta 1959 je bil izvoljen za načelnika Mladinske komisije PZS. Za sodelavce si je izbral sovrstnike po vzorcu delovanja Koordinacijskega odbora MO pri PD Koroške ter razširil to vsebinsko in organizacijsko obliko dela na vso Slovenijo. MK in PZS sta v tem času spoznala, da brez programov za načrtno usposabljanje ne more biti napredka. Inštruktorji tečajev MK so organizirali pripravo učnih programov za izvajanje Planinske šole in v nadaljevanju za Mladinske vodnike. Nadaljnji razmah za delo z mladimi je doživelo po priporočilu programa s strani takratnega Sekretariata za prosveto in kulturo RS. Oba navedena programa je priporočil v izvajanje na osnovnih in srednjih šolah Slovenije. Tako je med mladimi planinskimi delavci nastal mlad kader planinskih delavcev, ki je vrsto let aktivno deloval na najvišjih instancah Planinske zveze Slovenije.
Tako je Tomaž Banovec leta 1979 na mestu predsednika Planinske zveze Slovenije zamenjal Miho Potočnika. Predsednikovanje je temeljilo na pragmatičnem gospodarskem vodenju Planinska zveze Slovenije. Ob nastopu je začrtal usmerjenost v promoviranje planinstva kot kakovostnega družinskega udejstvovanja, aktivno si je prizadeval za preseganje nesporazumov med planinci in alpinisti. Predsednik je bil do leta 1987. Bil je tudi zadnji predsednik Planinske zveze Jugoslavije (1989-1991) ter predsednik sveta TNP (1993-2006).
Način doživljanja gora je danes drugačen (Planinski vestnik, 2/2013)
Častni član PZS od leta 2003.
Avgust Delavec (1918-2005) je častni predsednik PD Dovje Mojstrana, Zaslužni član Postaje GRS Mojstrana ter prejemnik Valvasorjevega častnega priznanja (2002) in Zlatega grba Občine Kranjska Gora. Naziv častni član PZS je prejel na slovesnosti ob podelitvi najvišjih priznanj PZS, dne 13. decembra 2003.
Malo je planinskih društev v naši planinski organizaciji, katerih dejavnosti in razvoj sta tako povezana s posameznikom, kot je to v primeru Avgusta Delavca s PD Dovje-Mojstrana, katerega član je postal leta 1946 ter v njem opravljal več pomembnih funkcij. Med letoma 1962 in 1974 je bil predsednik PD Dovje-Mojstrana, štiri desetletja je opravljal redni zimski nadzor Aljaževega doma v Vratih ter ostala vzdrževalna dela planinskih objektov v Vratih.
Bil je eden od soustanoviteljev, kasneje tudi tajnik postaje GRS Mojstrana in njen aktiven član vse do leta 1980. Prav tako je bil soustanovitelj Alpinističnega odseka PD Dovje-Mojstrana ter bil aktiven alpinist dom in v tujini. Kot gorski vodnik je od leta 1958 dalje sodeloval pri več vodenjih skupin v Centralne in Zahodne Alpe, svoje izkušnje ter navdušenje nad gorskim svetom pa je prenašal tudi na otroke v okviru planinskega podmladka na mojstranški osnovni šoli.
Trajen pečat v slovenski planinski organizaciji pa je Avgust Delavec vtisnil kot neumoren zbiralec predmetov iz planinske zgodovine ter kot raziskovalec planinske dediščine. Z zbiranjem je pričel kmalu po 2. svetovni vojni ter vse od leta 1975 s sodelavci organiziral različne razstave s planinsko tematiko. Zbrano gradivo več razstav je leta 1984 strnil v ustanovitev Triglavske muzejske zbirke, kjer je bil oskrbnik in vodič vse do smrti. Zbrano gradivo te zbirke je bilo temelj današnjega Slovenskega planinskega muzeja, odprtega v Mojstrani leta 2010.
Način doživljanja gora je danes drugačen (Planinski vestnik, 2/2013)
Avgust Delavec (1918-2005) je častni predsednik PD Dovje Mojstrana, Zaslužni član Postaje GRS Mojstrana ter prejemnik Valvasorjevega častnega priznanja (2002) in Zlatega grba Občine Kranjska Gora. Naziv častni član PZS je prejel na slovesnosti ob podelitvi najvišjih priznanj PZS, dne 13. decembra 2003.
Malo je planinskih društev v naši planinski organizaciji, katerih dejavnosti in razvoj sta tako povezana s posameznikom, kot je to v primeru Avgusta Delavca s PD Dovje-Mojstrana, katerega član je postal leta 1946 ter v njem opravljal več pomembnih funkcij. Med letoma 1962 in 1974 je bil predsednik PD Dovje-Mojstrana, štiri desetletja je opravljal redni zimski nadzor Aljaževega doma v Vratih ter ostala vzdrževalna dela planinskih objektov v Vratih.
Bil je eden od soustanoviteljev, kasneje tudi tajnik postaje GRS Mojstrana in njen aktiven član vse do leta 1980. Prav tako je bil soustanovitelj Alpinističnega odseka PD Dovje-Mojstrana ter bil aktiven alpinist dom in v tujini. Kot gorski vodnik je od leta 1958 dalje sodeloval pri več vodenjih skupin v Centralne in Zahodne Alpe, svoje izkušnje ter navdušenje nad gorskim svetom pa je prenašal tudi na otroke v okviru planinskega podmladka na mojstranški osnovni šoli.
Trajen pečat v slovenski planinski organizaciji pa je Avgust Delavec vtisnil kot neumoren zbiralec predmetov iz planinske zgodovine ter kot raziskovalec planinske dediščine. Z zbiranjem je pričel kmalu po 2. svetovni vojni ter vse od leta 1975 s sodelavci organiziral različne razstave s planinsko tematiko. Zbrano gradivo več razstav je leta 1984 strnil v ustanovitev Triglavske muzejske zbirke, kjer je bil oskrbnik in vodič vse do smrti. Zbrano gradivo te zbirke je bilo temelj današnjega Slovenskega planinskega muzeja, odprtega v Mojstrani leta 2010.
Način doživljanja gora je danes drugačen (Planinski vestnik, 2/2013)
Častni član PZS od leta 2006.
Franci Ekar (1942) je prejemnik srebrnega (1963) in zlatega (1974) častnega znaka PZS ter častnega znaka svobode RS (1998) in Prostovoljec leta (2003).
Franci Ekar, gospodarstvenik in nekdanji župan, je kot alpinist opravil več kot 400 plezalnih vzponov, med drugim tudi osem prvenstvenih smeri v slovenskih Alpah. V 60. in 70. letih je bil udeleženec več odprav v tuja gorstva, sicer pa je kar 38 let (1973-2011) deloval kot predsednik Planinskega društva Kranj. Je tudi gorski reševalec in gorski vodnik.
Kot predsednik PD Kranj je bil pobudnik za postavitev Kranjske koče na Ledinah ter bil vodja njene izgradnje. Bil je član več komisij Planinske zveze Slovenije, v treh mandatih podpredsednik PZS, med leti 2001 – 2010 pa predsednik Planinske zveze Slovenije.
V času predsedovanja je PZS usmeril v promocijo planinstva ter v povezovanje z domačimi in tujimi sorodnimi organizacijami. Leta 2002 je PZS postala članica Olimpijskega komiteja Slovenije. V času predsedovanja PZS je bil tudi podpredsednik OKS, ko so se pričele aktivnosti in priprave za vključitev športnega plezanja in turnega smučanja med olimpijske discipline. PZS je utrdila mednarodne povezave – leta 2003 s sporazumom o vsestranskem sodelovanju z Nepalsko planinsko zvezo, leta 2005 je bil uradno registriran Club Arc Alpin (CAA), z jasnimi potrebami je PZS podpirala aktivno strokovno sodelovanje s planinci »Treh dežel« in ostalih področij, kar je vse bolj utrjevalo mednarodni ugled PZS.
PZS je v letu 2002 odmevno prispevala k Svetovnemu letu gora, ki se je prvič praznovalo pod okriljem Združenih narodov. Leta 2007 je PZS s strani države sprejela zadolžitev, da odstrani vse mejne table v gorskem svetu, ki so z vstopom Slovenije v t.i. Schengensko območje prenehale opozarjati na gibanje v območju državnih meja. Aprila leta 2004 je PZS operativno pristopila k izgradnji Slovenskega planinskega muzeja, katerega gradnja in vsebinski koncept sta bila zaključena s slovesno otvoritvijo avgusta 2010. PZS je uredila tudi več spominskih obeležij – Mihajlu Pupinu za zasluge pri odmiku državne meje med Italijo in Jugoslavijo, tako da se je Jugoslaviji ostal prost dostop na vrh Triglava iz severa. Na rojstni hiši dr. Julijusa Kugyja v Gorici je bila nameščena spominska plošča z napisom v slovenščini, odkupljena pa je bila celotna parcela, na kateri stoji spomenik Kugyju v Trenti. Pri spomeniku Štirim srčnim možem se je leta 2004 namestila zastava PZS, ki od takrat trajno plapola ob spomeniku. Prav tako je bil pobudnik postavitve spomenika Nejcu Zaplotniku v Kranju.
Ob vsesplošnem razvoju turnega kolesarstva in ob razumevanju vodstva PZS je bil leta 2006 privedlo do ustanovitve turnokolesarskega odseka in kasneje komisije. PZS je uspelo tudi, da je na Kredarici, kljub načrtovani ukinitvi, obstala meteorološka postaja in bila celo posodobljena.
Način doživljanja gora je danes drugačen (Planinski vestnik, 2/2013)
Franci Ekar (1942) je prejemnik srebrnega (1963) in zlatega (1974) častnega znaka PZS ter častnega znaka svobode RS (1998) in Prostovoljec leta (2003).
Franci Ekar, gospodarstvenik in nekdanji župan, je kot alpinist opravil več kot 400 plezalnih vzponov, med drugim tudi osem prvenstvenih smeri v slovenskih Alpah. V 60. in 70. letih je bil udeleženec več odprav v tuja gorstva, sicer pa je kar 38 let (1973-2011) deloval kot predsednik Planinskega društva Kranj. Je tudi gorski reševalec in gorski vodnik.
Kot predsednik PD Kranj je bil pobudnik za postavitev Kranjske koče na Ledinah ter bil vodja njene izgradnje. Bil je član več komisij Planinske zveze Slovenije, v treh mandatih podpredsednik PZS, med leti 2001 – 2010 pa predsednik Planinske zveze Slovenije.
V času predsedovanja je PZS usmeril v promocijo planinstva ter v povezovanje z domačimi in tujimi sorodnimi organizacijami. Leta 2002 je PZS postala članica Olimpijskega komiteja Slovenije. V času predsedovanja PZS je bil tudi podpredsednik OKS, ko so se pričele aktivnosti in priprave za vključitev športnega plezanja in turnega smučanja med olimpijske discipline. PZS je utrdila mednarodne povezave – leta 2003 s sporazumom o vsestranskem sodelovanju z Nepalsko planinsko zvezo, leta 2005 je bil uradno registriran Club Arc Alpin (CAA), z jasnimi potrebami je PZS podpirala aktivno strokovno sodelovanje s planinci »Treh dežel« in ostalih področij, kar je vse bolj utrjevalo mednarodni ugled PZS.
PZS je v letu 2002 odmevno prispevala k Svetovnemu letu gora, ki se je prvič praznovalo pod okriljem Združenih narodov. Leta 2007 je PZS s strani države sprejela zadolžitev, da odstrani vse mejne table v gorskem svetu, ki so z vstopom Slovenije v t.i. Schengensko območje prenehale opozarjati na gibanje v območju državnih meja. Aprila leta 2004 je PZS operativno pristopila k izgradnji Slovenskega planinskega muzeja, katerega gradnja in vsebinski koncept sta bila zaključena s slovesno otvoritvijo avgusta 2010. PZS je uredila tudi več spominskih obeležij – Mihajlu Pupinu za zasluge pri odmiku državne meje med Italijo in Jugoslavijo, tako da se je Jugoslaviji ostal prost dostop na vrh Triglava iz severa. Na rojstni hiši dr. Julijusa Kugyja v Gorici je bila nameščena spominska plošča z napisom v slovenščini, odkupljena pa je bila celotna parcela, na kateri stoji spomenik Kugyju v Trenti. Pri spomeniku Štirim srčnim možem se je leta 2004 namestila zastava PZS, ki od takrat trajno plapola ob spomeniku. Prav tako je bil pobudnik postavitve spomenika Nejcu Zaplotniku v Kranju.
Ob vsesplošnem razvoju turnega kolesarstva in ob razumevanju vodstva PZS je bil leta 2006 privedlo do ustanovitve turnokolesarskega odseka in kasneje komisije. PZS je uspelo tudi, da je na Kredarici, kljub načrtovani ukinitvi, obstala meteorološka postaja in bila celo posodobljena.
Način doživljanja gora je danes drugačen (Planinski vestnik, 2/2013)
Častni član PZS od leta 2019.
Tone Škarja (1937) je prejemnik Bloudkove nagrade in plakete (2011) za življenjsko delo v športu, svečane listine PZS (2002), častnega znaka svobode Republike Slovenije (2002), zlate plakete za življenjsko delo v športu Občine Kamnik (2007) in nagrade PZS za življenjsko delo v alpinizmu (2014).
Tone Škarja je od rojstva živel v Mengšu. Tam je hodil v štiriletno osnovno šolo in triletno nižjo gimnazijo. Leta 1954 je maturiral na Tehniški srednji šoli v Ljubljani in si pridobil poklic elektrotehnika. Tedaj se je hotel vpisati na vojno pomorsko akademijo v Splitu, a mu je oče svetoval, naj se raje za eno leto zaposli in medtem razmisli o prihodnosti. Kmalu je dobil službo v podjetju Elektro Ljubljana in tam ostal do leta 1995.
Prvič je šel v hribe z očetom, in sicer na Veliko planino, v naslednjih letih pa je skupaj z bratom prečil Kamniške Alpe in se povzpel tudi na Triglav. Od leta 1951 je član planinske organizacije. Leta 1956 je vstopil v Alpinistični odsek Kamnik, kjer je bil nekaj let tudi načelnik.
Leta 1961 je postal gorski reševalec in bil med letoma 1968 in 1978 načelnik GRS Kamnik. Od leta 1979 pa do vključno leta 2013 je vodil Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije. Več kot osem let je bil podpredsednik PZS. Bil je urednik Obvestil PZS, koledarja in član uredništva Planinskega vestnika ter pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja.
Tone Škarja se z alpinizmom ukvarja od leta 1956. Kakovostni vzponi v Julijskih in Centralnih Alpah so mu odprli pot na alpinistične odprave, najprej leta 1964 na Kavkaz in naslednje leto na Kangbačen. Opravil je več kot tisoč alpinističnih vzponov, od katerih jih je bilo več kot trideset prvenstvenih. Tone Škarja ni bil le eden izmed vodilnih plezalcev v šestdesetih letih, temveč je bil skupaj z Alešem Kunaverjem glavni tvorec slovenske himalajske zgodbe.
Sodeloval je na osemnajstih alpinističnih odpravah, petkrat je bil član odprave, trinajstkrat pa njen vodja. Odprava na Everest 1979. leta še danes velja za največji organizacijsko-logistični zalogaj v zgodovini slovenskega himalajizma. Odprave, na katerih je sodeloval, so: Kavkaz (1964), Kangbačen (1965, 1974, 2007), Everest (1978, 1979, 1996), Jalung Kang (1985), Tibet (1986), Čo Oju (1988, 2001), Šiša Pangma (1989), Kangčendzenga (1991), Anapurna (1992, 1995), Sikkim (1994), Daulagiri (1998) in Ama Dablam (2005).
Poznamo ga tudi kot zelo plodnega pisatelja, sodeloval je z mnogo tujimi revijami ter bil pomemben člen pri nastajanju zemljevida Everesta, ki ga je objavil National Geographic. Srečujemo ga kot avtorja ali soavtorja knjig Hoja in plezanje v gorah (1972, 1974, 1984), Stene mojega življenja (1975), Kangbačen (1976), Na vrhu sveta (1979), Everest (1981), Jalung Kang (1987), Stoletje v gorah, Na vrhovih sveta (1992), Planinski zbornik (2003), Slovenci v Himalaji (2004), Kangčendzenga (2008) in Po svoji sledi: Alpe-Kavkaz-Himalaja (2011).
Na 9. festivalu gorniškega filma je bil prvič predvajan film o Tonetu Škarji z naslovom Tone, javi se! V njem je orisana zgodba osebnosti, ki je bila kot alpinist in vodja v središču prelomnih dogodkov v slovenskem alpinizmu; bil je sredi neizmernega veselja ob srečnih zgodbah uspešnih vzponov in velike žalosti ob nesrečah, v katerih je veselje zamenjala strtost zaradi smrti kolegov alpinistov.
Kot član odprave Everest 1979 je istega leta prejel Bloudkovo nagrado. Tone Škarja je tudi prejemnik svečane listine PZS (2002), častnega znaka svobode Republike Slovenije (2002) in zlate plakete za življenjsko delo v športu, ki mu jo je leta 2007 podelila Občina Kamnik. Leta 2011 mu je bila podeljena Bloudkova plaketa za življenjsko delo v športu in leta 2014 nagrada PZS za življenjsko delo v alpinizmu.
Tone Škarja (1937) je prejemnik Bloudkove nagrade in plakete (2011) za življenjsko delo v športu, svečane listine PZS (2002), častnega znaka svobode Republike Slovenije (2002), zlate plakete za življenjsko delo v športu Občine Kamnik (2007) in nagrade PZS za življenjsko delo v alpinizmu (2014).
Tone Škarja je od rojstva živel v Mengšu. Tam je hodil v štiriletno osnovno šolo in triletno nižjo gimnazijo. Leta 1954 je maturiral na Tehniški srednji šoli v Ljubljani in si pridobil poklic elektrotehnika. Tedaj se je hotel vpisati na vojno pomorsko akademijo v Splitu, a mu je oče svetoval, naj se raje za eno leto zaposli in medtem razmisli o prihodnosti. Kmalu je dobil službo v podjetju Elektro Ljubljana in tam ostal do leta 1995.
Prvič je šel v hribe z očetom, in sicer na Veliko planino, v naslednjih letih pa je skupaj z bratom prečil Kamniške Alpe in se povzpel tudi na Triglav. Od leta 1951 je član planinske organizacije. Leta 1956 je vstopil v Alpinistični odsek Kamnik, kjer je bil nekaj let tudi načelnik.
Leta 1961 je postal gorski reševalec in bil med letoma 1968 in 1978 načelnik GRS Kamnik. Od leta 1979 pa do vključno leta 2013 je vodil Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije. Več kot osem let je bil podpredsednik PZS. Bil je urednik Obvestil PZS, koledarja in član uredništva Planinskega vestnika ter pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja.
Tone Škarja se z alpinizmom ukvarja od leta 1956. Kakovostni vzponi v Julijskih in Centralnih Alpah so mu odprli pot na alpinistične odprave, najprej leta 1964 na Kavkaz in naslednje leto na Kangbačen. Opravil je več kot tisoč alpinističnih vzponov, od katerih jih je bilo več kot trideset prvenstvenih. Tone Škarja ni bil le eden izmed vodilnih plezalcev v šestdesetih letih, temveč je bil skupaj z Alešem Kunaverjem glavni tvorec slovenske himalajske zgodbe.
Sodeloval je na osemnajstih alpinističnih odpravah, petkrat je bil član odprave, trinajstkrat pa njen vodja. Odprava na Everest 1979. leta še danes velja za največji organizacijsko-logistični zalogaj v zgodovini slovenskega himalajizma. Odprave, na katerih je sodeloval, so: Kavkaz (1964), Kangbačen (1965, 1974, 2007), Everest (1978, 1979, 1996), Jalung Kang (1985), Tibet (1986), Čo Oju (1988, 2001), Šiša Pangma (1989), Kangčendzenga (1991), Anapurna (1992, 1995), Sikkim (1994), Daulagiri (1998) in Ama Dablam (2005).
Poznamo ga tudi kot zelo plodnega pisatelja, sodeloval je z mnogo tujimi revijami ter bil pomemben člen pri nastajanju zemljevida Everesta, ki ga je objavil National Geographic. Srečujemo ga kot avtorja ali soavtorja knjig Hoja in plezanje v gorah (1972, 1974, 1984), Stene mojega življenja (1975), Kangbačen (1976), Na vrhu sveta (1979), Everest (1981), Jalung Kang (1987), Stoletje v gorah, Na vrhovih sveta (1992), Planinski zbornik (2003), Slovenci v Himalaji (2004), Kangčendzenga (2008) in Po svoji sledi: Alpe-Kavkaz-Himalaja (2011).
Na 9. festivalu gorniškega filma je bil prvič predvajan film o Tonetu Škarji z naslovom Tone, javi se! V njem je orisana zgodba osebnosti, ki je bila kot alpinist in vodja v središču prelomnih dogodkov v slovenskem alpinizmu; bil je sredi neizmernega veselja ob srečnih zgodbah uspešnih vzponov in velike žalosti ob nesrečah, v katerih je veselje zamenjala strtost zaradi smrti kolegov alpinistov.
Kot član odprave Everest 1979 je istega leta prejel Bloudkovo nagrado. Tone Škarja je tudi prejemnik svečane listine PZS (2002), častnega znaka svobode Republike Slovenije (2002) in zlate plakete za življenjsko delo v športu, ki mu jo je leta 2007 podelila Občina Kamnik. Leta 2011 mu je bila podeljena Bloudkova plaketa za življenjsko delo v športu in leta 2014 nagrada PZS za življenjsko delo v alpinizmu.
Častna članica PZS od leta 2024.
Planinska zveza Slovenije podeljuje najvišje priznanje častna članica Planinske zveze Slovenije Mariji Štremfelj za življenjsko delo, ki obsega dolgoletno delo v planinski organizaciji, in za izjemne alpinistične dosežke, ki dvigajo ugled slovenskega alpinizma doma in v tujini.
Marija Štremfelj je bila rojena leta 1957, z alpinizmom se ukvarja od leta 1975. Če so gore Marijina življenjska strast, je družina njeno poslanstvo. Ob redni službi ̶ do upokojitve je delala kot profesorica biologije na gimnaziji ̶ so bili trije otroci, mož in širša družina s prijatelji vedno njena življenjska prioriteta.
Je članica Planinskega društva Kranj, športna plezalka in gorska vodnica z mednarodno licenco IFMGA (2012). Opravila je številne alpinistične vzpone doma in v tujini, pogosto skupaj s svojim možem Andrejem Štremfljem. Navajamo pomembnejše dosežke: prva ženska zimska ponovitev Dularjeve zajede v Jalovcu (1989), zimska ponovitev smeri Krivic ̶-Cedilnik v Široki peči (1989), Cozzolinijeva zajeda v severni steni Malega Koritniškega Mangrta (1989), prvi jugoslovanski ženski vzpon v enem od Treh problemov Alp ̶ Walkerjev steber v Grandes Jorasses (1989), Nos v El Capitanu (1993), prosta ponovitev na pogled smeri Kunaver-Drašlar v Sfingi (VI+) (1993) in Comicci-Dimai (VI) v Veliki Cini (1993), zimski vzpon prek severne stene Matterhorna (2003).
Kot udeleženka je v družbi moža Andreja sodelovala na osmih odpravah, z vseh se je vrnila z doseženim vrhom: Andi (1979), Pamir ̶ prva jugoslovanska ženska alpinistična odprava (1982), Everest (1990), Čo Oju (1995), Daulagiri (2004), Aljaska (2005), Aconcagua (2010).
Marija Štremfelj je prva Slovenka, ki je splezala na osemtisočak – Broad Peak (1986). Z možem Andrejem sta bila prvi zakonski par na vrhu Mt. Everesta, Marija je do danes edina Slovenka in trinajsta ženska, ki je stala na najvišji gori sveta. Je zmagovalka tekme master v športnem plezanju v Kranju (1990) in soavtorica knjige Objem na vrhu sveta (2020). V mandatu 2014-2018 je bila članica UO PZS.
Prejela je številne nagrade in priznanja: zlati častni znak PZS (1986), Bloudkovo plaketo za vrhunske dosežke v alpinizmu (1986), skupaj z možem Andrejem sta prejela priznanje Planinske zveze Nepala, saj sta bila prvi zakonski par na strehi sveta (2019).
Planinska zveza Slovenije podeljuje najvišje priznanje častna članica Planinske zveze Slovenije Mariji Štremfelj za življenjsko delo, ki obsega dolgoletno delo v planinski organizaciji, in za izjemne alpinistične dosežke, ki dvigajo ugled slovenskega alpinizma doma in v tujini.
Marija Štremfelj je bila rojena leta 1957, z alpinizmom se ukvarja od leta 1975. Če so gore Marijina življenjska strast, je družina njeno poslanstvo. Ob redni službi ̶ do upokojitve je delala kot profesorica biologije na gimnaziji ̶ so bili trije otroci, mož in širša družina s prijatelji vedno njena življenjska prioriteta.
Je članica Planinskega društva Kranj, športna plezalka in gorska vodnica z mednarodno licenco IFMGA (2012). Opravila je številne alpinistične vzpone doma in v tujini, pogosto skupaj s svojim možem Andrejem Štremfljem. Navajamo pomembnejše dosežke: prva ženska zimska ponovitev Dularjeve zajede v Jalovcu (1989), zimska ponovitev smeri Krivic ̶-Cedilnik v Široki peči (1989), Cozzolinijeva zajeda v severni steni Malega Koritniškega Mangrta (1989), prvi jugoslovanski ženski vzpon v enem od Treh problemov Alp ̶ Walkerjev steber v Grandes Jorasses (1989), Nos v El Capitanu (1993), prosta ponovitev na pogled smeri Kunaver-Drašlar v Sfingi (VI+) (1993) in Comicci-Dimai (VI) v Veliki Cini (1993), zimski vzpon prek severne stene Matterhorna (2003).
Kot udeleženka je v družbi moža Andreja sodelovala na osmih odpravah, z vseh se je vrnila z doseženim vrhom: Andi (1979), Pamir ̶ prva jugoslovanska ženska alpinistična odprava (1982), Everest (1990), Čo Oju (1995), Daulagiri (2004), Aljaska (2005), Aconcagua (2010).
Marija Štremfelj je prva Slovenka, ki je splezala na osemtisočak – Broad Peak (1986). Z možem Andrejem sta bila prvi zakonski par na vrhu Mt. Everesta, Marija je do danes edina Slovenka in trinajsta ženska, ki je stala na najvišji gori sveta. Je zmagovalka tekme master v športnem plezanju v Kranju (1990) in soavtorica knjige Objem na vrhu sveta (2020). V mandatu 2014-2018 je bila članica UO PZS.
Prejela je številne nagrade in priznanja: zlati častni znak PZS (1986), Bloudkovo plaketo za vrhunske dosežke v alpinizmu (1986), skupaj z možem Andrejem sta prejela priznanje Planinske zveze Nepala, saj sta bila prvi zakonski par na strehi sveta (2019).
Častni član PZS od leta 2024.
Planinska zveza Slovenije podeljuje najvišje priznanje častni član Planinske zveze Slovenije Andreju Štremflju za življenjsko delo, ki obsega dolgoletno delo v planinski organizaciji, in za izjemne alpinistične dosežke, ki dvigajo ugled slovenskega alpinizma doma in v tujini.
Andrej Štremfelj je bil rojen leta 1956, z alpinizmom se ukvarja že od leta 1972. Bil je profesor športne vzgoje v Šolskem centru Škofja Loka in še vedno je gorski vodnik z mednarodno licenco IFMGA (1997).
V več kot 40 letih je opravil blizu 3000 vzponov v skali, številne zimske ponovitve, ledne in kombinirane vzpone, ogromno prvenstvenih v slovenskih in tujih gorah. Kot udeleženec ali kot vodja je sodeloval na več kot dvajsetih alpinističnih odpravah: Kavkaz (1975), Gašerbrum (1977, 1986), Everest (1979), Lotse (1981), Pamir (1983), Daulagiri (1985), Broad Peak z ženo Marijo (1986), Šiša Pangma (1986, 1989), Lotse Šar (1987), K2 (1988), Everest z ženo Marijo (1990), Kangčendzenga (1991), Menlungtse (1992), Patagonija ̶ Paine (1995), Čo Oju z ženo Marijo (1995), odprava treh vrhov (1996), Gyachung Kang in Siguang Ri (1999), odprava Janal (2000), Daulagiri z ženo Marijo (2004), Denali (2005), Janak (2005), Patibhara (2006), Aconcagua (2010).
Andrej je bil eden izmed dveh prvih Slovencev in hkrati Jugoslovanov na vrhu Mt. Everesta, (prvenstvena smer po zahodnem grebenu, 1979). Z ženo Marijo sta bila prvi zakonski par na vrhu sveta (1990). Andrej je stal na osmih osemtisočakih, na štirih od teh po prvenstvenih smereh in na treh v čistem alpskem slogu.
Poleg Himalaje je plezal še v Patagoniji, Pamirju, ZDA, na Kavkazu in Škotskem, povzpel se je tudi na najvišja vrhova Severne in Južne Amerike (Denali in Aconcagua).
Ob vseh naštetih vzponih ni nikoli pozabil na svoje matično Planinsko društvo Kranj. Bil je načelnik AO Kranj (1984 ̶ 1987), načelnik Podkomisije za vrhunski alpinizem PZS (1994 ̶ 1999), načelnik Komisije za alpinizem PZS (2004 ̶ 2010). Dvakrat je bil inštruktor v šoli za nepalske gorske vodnike v Manangu (1982, 1985), od tega enkrat vodja (1985). Je avtor knjige Kristali sreče (2023) in soavtor knjige Objem na vrhu sveta (2020).
Andrej Štremfelj je prejel številne nagrade: zlati častni znak PZS (1979), Bloudkovo nagrado (1992) in zlati cepin (1992) za prvenstveni vzpon v alpskem slogu na južni vrh in drugi vzpon na goro Kangčendzenga (prvi zlati cepin, ki so ga podelili). Kot prvi slovenski alpinist je prejel zlati cepin za življenjsko delo (2018), priznanje PZS za življenjsko delo na področju alpinizma (2017), priznanje Planinske zveze Nepala ob 40. obletnici vzpona na Everest in za vzpon prvega zakonskega para na streho sveta (2019).
Leta 2020 je izšla Marijina in Andrejeva knjiga z naslovom Objem na vrhu sveta, ki je posvečena tridesetletnici vzpona na Mt. Everest. Opisala sta pot na najvišjo goro sveta; vanjo so zlita vsa občutja, ki jih prinašajo osvojeni vrhovi.
Jeseni 2023 sta zakonca Štremfelj v 88 dneh prehodila Veliko himalajsko pot, 1660 kilometrov dolgo avanturistično pot od vzhoda do zahoda Nepala.
Planinska zveza Slovenije podeljuje najvišje priznanje častni član Planinske zveze Slovenije Andreju Štremflju za življenjsko delo, ki obsega dolgoletno delo v planinski organizaciji, in za izjemne alpinistične dosežke, ki dvigajo ugled slovenskega alpinizma doma in v tujini.
Andrej Štremfelj je bil rojen leta 1956, z alpinizmom se ukvarja že od leta 1972. Bil je profesor športne vzgoje v Šolskem centru Škofja Loka in še vedno je gorski vodnik z mednarodno licenco IFMGA (1997).
V več kot 40 letih je opravil blizu 3000 vzponov v skali, številne zimske ponovitve, ledne in kombinirane vzpone, ogromno prvenstvenih v slovenskih in tujih gorah. Kot udeleženec ali kot vodja je sodeloval na več kot dvajsetih alpinističnih odpravah: Kavkaz (1975), Gašerbrum (1977, 1986), Everest (1979), Lotse (1981), Pamir (1983), Daulagiri (1985), Broad Peak z ženo Marijo (1986), Šiša Pangma (1986, 1989), Lotse Šar (1987), K2 (1988), Everest z ženo Marijo (1990), Kangčendzenga (1991), Menlungtse (1992), Patagonija ̶ Paine (1995), Čo Oju z ženo Marijo (1995), odprava treh vrhov (1996), Gyachung Kang in Siguang Ri (1999), odprava Janal (2000), Daulagiri z ženo Marijo (2004), Denali (2005), Janak (2005), Patibhara (2006), Aconcagua (2010).
Andrej je bil eden izmed dveh prvih Slovencev in hkrati Jugoslovanov na vrhu Mt. Everesta, (prvenstvena smer po zahodnem grebenu, 1979). Z ženo Marijo sta bila prvi zakonski par na vrhu sveta (1990). Andrej je stal na osmih osemtisočakih, na štirih od teh po prvenstvenih smereh in na treh v čistem alpskem slogu.
Poleg Himalaje je plezal še v Patagoniji, Pamirju, ZDA, na Kavkazu in Škotskem, povzpel se je tudi na najvišja vrhova Severne in Južne Amerike (Denali in Aconcagua).
Ob vseh naštetih vzponih ni nikoli pozabil na svoje matično Planinsko društvo Kranj. Bil je načelnik AO Kranj (1984 ̶ 1987), načelnik Podkomisije za vrhunski alpinizem PZS (1994 ̶ 1999), načelnik Komisije za alpinizem PZS (2004 ̶ 2010). Dvakrat je bil inštruktor v šoli za nepalske gorske vodnike v Manangu (1982, 1985), od tega enkrat vodja (1985). Je avtor knjige Kristali sreče (2023) in soavtor knjige Objem na vrhu sveta (2020).
Andrej Štremfelj je prejel številne nagrade: zlati častni znak PZS (1979), Bloudkovo nagrado (1992) in zlati cepin (1992) za prvenstveni vzpon v alpskem slogu na južni vrh in drugi vzpon na goro Kangčendzenga (prvi zlati cepin, ki so ga podelili). Kot prvi slovenski alpinist je prejel zlati cepin za življenjsko delo (2018), priznanje PZS za življenjsko delo na področju alpinizma (2017), priznanje Planinske zveze Nepala ob 40. obletnici vzpona na Everest in za vzpon prvega zakonskega para na streho sveta (2019).
Leta 2020 je izšla Marijina in Andrejeva knjiga z naslovom Objem na vrhu sveta, ki je posvečena tridesetletnici vzpona na Mt. Everest. Opisala sta pot na najvišjo goro sveta; vanjo so zlita vsa občutja, ki jih prinašajo osvojeni vrhovi.
Jeseni 2023 sta zakonca Štremfelj v 88 dneh prehodila Veliko himalajsko pot, 1660 kilometrov dolgo avanturistično pot od vzhoda do zahoda Nepala.