V francoskem Lavalu je 28. in 29. avgusta potekala tekma evropskega in svetovnega pokala v paraplezanju. Slovenske barve so zastopali Tanja Glušič (AK Ravne), Pia Purkart (ŠPD Korenjak) in Matej Arh (AO PD Kranj).

Pia Purkart je v kategoriji žensk RP3 (zmanjšana moč, gibljivost ali stabilnost v telesu) z doseženo višino 41+ osvojila zlato medaljo. Drugo mesto je z višino 32+ osvojila Brazilka Marina Dias, tretje mesto pa Nemka Laura Nesciobelli z višino 26+. Za Pio je to zagotovo odlična potrditev, da uspeh iz Innsbrucka ni bil naključje. Pia Purkart je osvojila tudi naslov evropske prvakinje.

»Laval, letošnje prizorišče evropskega prvenstva v plezanju in hkrati tudi tekma za svetovni pokal za parplezalce. Tekma, o kateri sem že dolgo sanjala, se je odvila na najlepši možen način. Prva kvalifikacijska smer se je sicer malo poigrala z mojimi živci, saj mi je gib, ki je po operaciji zame skoraj nemogoč, onemogočil, da bi pokazala tisto, kar sem si želela. Zaradi nekoliko zgodnjega padca sem morala drugo kvalifikacijsko smer splezati do vrha, kar mi je tudi uspelo. Ponosna sem, da sem ostala zbrana in mirna in se uvrstila v finale. V finalu sem si želela zahtevno smer in točno to sem tudi dobila. Postavitev mi je bila pisana na kožo in lahko sem pokazala plezanje, ki sem ga želela pokazati že dan prej. S plezanjem sem bila zelo zadovoljna, zmaga pa je večer naredila popoln. Po svojem nastopu sem spremljala nadaljevanje finala in navijala za Mateja in Tanjo, ki sta si z odličnim nastopom priplezala stopničke. Presrečna sem, da se je prvenstvo zaključilo s trojnimi stopničkami za Slovenijo. Laval mi bo ostal v izjemno lepem spominu, predvsem zaradi zmage, zaradi poti do nje, zaradi občutka, da sem se po težkih kvalifikacijah pobrala. In ja … takšni večeri zagotovo ostanejo z nami za vedno,« je zaključila Pia Purkart.

Matej Arh je v mešani kategoriji AL1 (prizadeto gibanje in koordinacija nog; pretežno plezanje z zgornjim delom telesa) v kvalifikacijah dosegel najboljši rezultat, v finalu pa z doseženo višino 49+ osvojil srebrno medaljo. Prvo mesto si je z višino 59+ priplezal Avstrijec Angelino Zeller, tretje mesto pa Belgijka Pavitra Vandenhoven z višino 47.

Matej Arh: »V Laval kljub temu, da je tekma štela poleg svetovne serije tudi kot evropsko prvenstvo, žal nisem prišel optimalno pripravljen. Dober teden pred odhodom sem si poškodoval prst, vendar nastopa nisem želel odpovedati, saj je to verjetno zadnja tekma moje sezone. Zato sem bil dokaj neobremenjen na štartu kvalifikacij, ki sem jih prvič do sedaj zaključil na prvem mestu. To je pomenilo, da sem imel čast plezati kot zadnji plezalec tega dne. Vzdušje, ki so ga pripravili Francozi, je bilo izjemno, žal pa mi v finalu ni uspelo ponoviti rezultata prejšnjega dne. Tekmovanje je bilo za celotno reprezentanco zelo uspešno, saj smo pobrali celoten komplet medalij. Na tem mestu se naša svetovna sezona najverjetneje zaključuje, saj so se sredstva, ki so namenjena paraplezanju, žal izpraznila pred zaključkom sezone v Aziji, kjer nas čakata še dve tekmi. Morda pa naši dobri rezultati potrkajo na prava vrata …«

Tanja Glušič je v kategoriji žensk B1 (najvišja stopnja okvare vida) z doseženo višino 37 osvojila bronasto medaljo. Po dolgoletnem sodelovanju z Mitjem Projetom je Tanjo na tako veliki mednarodni tekmi tokrat usmerjala njena sestra Petra Glušič. Prvo mesto si je z višino 51 priplezala Italijanka Nadia Bredice, drugo mesto pa Avstrijka Lilli Marie Laschitz z višino 49.

"Tekmovanje v Lavalu je bilo zame nekaj posebnega, saj me je prvič na tako velikem tekmovanju usmerjala sestra Petra. Na odru sem stala dvakrat – prvič za svetovni pokal in drugič za evropsko prvenstvo. V finalu sem imela nekaj težav, saj se mi je približno deset minut pred štartom začel prazniti desni aparat, zato sem Petro slabše slišala. Med plezanjem sem jo komaj še razumela. Po koncu sem mislila, da sem izgubila medaljo, saj s svojim plezanjem nisem bila najbolj zadovoljna. Ko pa sem izvedela, da je ena od tekmovalk preplezala manj in da sem osvojila tretje mesto, sem bila zelo vesela" je še dodala Tanja.

Marko Guna je po koncu tekme strnil svoje občutke: »Vesel sem za ekipo. Kljub prenekateri nevšečnosti smo posegli po vrhunskih rezultatih. Že sama vožnja s kombijem nam je vzela kar dva dni v eno smer, tam pa smo zajahali val, pobrali medalje in adijo, Laval. Nazaj šibamo kar direktno, a je vredno, predvsem za veselje, nasmeške, poplačan trud in uslišane želje.«

Iskrene čestitke!